Pred nešteto leti… Saj res, kako hitro mine čas!

S sestro hodiva po pločniku in se navdušeno pogovarjava, saj je bil petek in sva se veselili konca šole. Nato pa naletiva na rdečo luč na semaforju za prečkanje ceste. Na nasprotni strani so stali tudi drugi dijaki, ki so naju z zanimanjem opazovali. Že na prvi pogled nama je bilo neprijetno, zato sva hitro pospravili roke v žep. Nekaj povsem običajnega, kajne? Razen če omenim, da sva se pogovarjali v slovenskem znakovnem jeziku. V vizualnem jeziku, kjer so vključene ročne kretnje – ali, kot radi pravijo nekateri, “mahanje” z rokami.

Spogledava se in čakava na zeleno luč, da bova lahko končno prečkali cesto in nadaljevali pogovor. Hodiva čez prehod za pešce, na hitro pogledava dijake, ki so šli mimo… Ko so se najini pogledi srečali z njihovimi, so začeli pačiti obraze in mahati z rokami, se norčevati… Midve sva le šokirano nadaljevali hojo naprej.

Verjamem, da to ni bil ne edini ne zadnji primer takšnega ravnanja do uporabnikov slovenskega znakovnega jezika. Rodila sem se v gluhi družini, kjer vsi uporabljamo slovenski znakovni jezik, za kar sem izjemno hvaležna – omogočil mi je, da sem se lahko “normalno” sporazumevala s starši in vrstniki, ki so ga obvladali. A 90 % gluhih otrok se rodi v slišečih družinah, ki pogosto nimajo stika z gluhimi in ne poznajo pomena znakovnega jezika. Če otroku ne omogočimo učenja novega jezika, predvsem znakovnega jezika ali jezika, prilagojenega njegovim potrebam, mu odvzamemo možnost dostopanja do informacij in znanja.

Želja, da bi bili sprejeti

Na voljo so različni tehnični pripomočki, ki nam pomagajo pri boljšem razumevanju in poslušanju…

Pripomočki, ki naj bi nam omogočili, da se bolj približamo večini. Da bi bili bolj sprejeti med slišečimi…

Toda “mahanje z rokami” ni zgolj mahanje. Znakovni jezik ni revna različica slovenščine, temveč polnopravni jezik s svojo strukturo in bogastvom.

Dolgo časa sem poslušala in spremljala tovrstne predsodke. Prišlo je celo do tega, da sem se v integraciji sramovala svojega jezika. Na javnih mestih ga nisem želela uporabljati, raje sem govorila, tudi z družino, samo da “mahanje z rokami” ne bi pritegnilo pozornosti mimoidočih. Prepričanje, da je znakovni jezik reven, siromašen in da celo odvzema sposobnost govorjenja, je bil eden največjih strahov staršev gluhih otrok.

A nato je prišlo obdobje, ko sem začela odkrivati svojo skupnost.

Ja, gluha skupnost ima svojo kulturo, svojo zgodovino, svojo identiteto. Je jezikovna manjšina. O tem bom pisala v naslednjih člankih. 🙂

Takrat sem začela potovati v tujino, udeleževala sem se dogodkov za gluhe, mladinskih taborov, predavanj in konferenc, kjer so se zbirali gluhi z vsega sveta. Tako sem spoznala pravo bogastvo znakovnega jezika, njegove prednosti in koristi! Ne le za gluhe, ampak tudi za slišeče starše gluhih otrok, za vse, ki nimajo nobenih stikov z uporabniki znakovnega jezika.

“Glej, tista knjiga! Res je odlična, veš? Moraš jo prebrati!” vzhičeno rečem prijateljici v knjižnici, medtem ko ona stoji na drugi strani police, jaz pa povsem na drugi strani ob oknu…

Pssssst! Čakajte, čakajte – saj je popolna tišina v knjižnici!

Seveda, znakovni jezik nima glasu!

Nasmejiva se in bereva naslove knjig, ki se lepo naslanjajo drug na drugega na knjižni polici. Tiho premišljujem, kako hvaležna sem, da sem prišla do te točke – da se lahko brez sramu pogovarjam v znakovnem jeziku v javnosti, na kavi zunaj, ne da bi ves čas preverjala, ali me kdo opazuje.

Malo navihano pogledam naokoli – večina ljudi sploh ne razume, o čem se pogovarjava.

Cenim izkušnje, znanje in bogastvo, ki sem jih pridobila. In z veseljem jih delim z vami.

Želite spoznati prednosti in koristi znakovnega jezika? Se naučiti novega jezika? Razumeti kretnje? Spoznati gluho skupnost?

Spremljajte.